Poezija

Izdal sem tudi pesniško zbirko (U)sodno tolmačenje, ki je izšla leta 2005 pri LUD Literatura v zbirki Prišleki. Tu je nekaj pesmi za pokušino:

Pri rdeči kači

Onemeli Cigani,
medvedjega piva ni na ceniku,
strežejo pa izvrstno hišno specialiteto:
Puškina na žaru.
Kuhar ga skrbno razkosa.
Pri rdeči kači ni manir, lahko ješ z roko.
Pesnik, obsojen na molk, dobi drobovino.
Lačni ustvarjalec reklam zagrize v sočno bedro,
meni pa je natakar postregel srce!
Žvečim in žvečim.
Kako suh je post-postmodernizem!


Noč D

Bo prišla? Ne bo prišla? Bo prišla? Ne bo prišla?
Štejem, ko si strižem nohte na nogah.
Še dobro, da imam še vseh deset prstov,
da je izid negativen in grem mirno spat.
Toda nocoj mrhovinarji ne bodo zaspali,
v redakcijah diši po sveže kuhani kavi,
tudi če prižigava luči,
ne bova zaslepila njihovih lakomnih oči,
tudi če bova hitro spala, ne bova prehitela njihovih novic.
Kako naj te poljubim, ko mi zjutraj prineseš svežo žemljo,
če mi motorizirani raznašalec časopisov postreže s svežo sliko vojne?
Danes zjutraj moja kava ne diši, nekaj gnilega je v zraku.
Draga, mislim, da bom premagal odvisnost od TV,
še dobro, da je danes četrtek in ima Delo prilogo Polet –
na lepše.

Zločin in kazen

Umoril sem kar samega sebe.
Ubil svoje iluzije, sanje
in zaspal kot angelček.
Tretji dan sem vstal kot sodni tolmač.
Kje si, Fjodor Mihajlovič, stari moj,
kje si, da se ga skupaj nažgeva z vodko?
Brat iz rane mladosti,
ki si me zadeval brez nedovoljenih substanc,
kradel noči in mi povzročal psihosomatska obolenja,
ko sem bil še medvedek, ki je hotel zvezde od blizu videti.
Vstani od smrti, pridi za šank,
pripelji svojo imaginarno bando zločincev,
jaz pa bom pripeljal svojo realno,
da se pomerimo v pitju vodke,
kot enakovredni partnerji,
da postavimo črte.
Mi so močni, rojeni zmagovalci,
mojih ne peče vest, poznam jih do potankosti.
Dnevno voham njihove potne dlani na zatožnih klopeh in
koketiram s cipami, edina dobra plat poklica.
Vest je za romane, vest je romantična.
Sodbe v imenu ljudstva – katerega? –, dragi moj,
so neučinkovite, ne povzročajo notranjega razkola,
vest obstaja le še v slabi ekranizaciji tvojega romana.
Vse je iluzija, poceni gledališka igra s še bolj poceni igralci.
Vem, da te bom premagal, stari moj,
le tega ne vem,
kdo od naju je na boljšem?


Dan mrtvih

Ubil te bom in te zakopal na mojem vrtu.
To bo najin dan mrtvih.
Nežno ti bom prižigal sveče,
enaintrideset sveč,
kot za tvoj rojstni dan.
Najina torta bodo po zimzelenu
dišeče ikebane.
Čakal bom, da mi zrastejo podočniki,
da se naostrijo
in te potem poljubil – na vrat.
Eviva Transilvanija.

Depresija

Kako naj ne bom duhamoren,
če moram kot moški srednjih let čakati,
da mi dozorijo verzi,
medtem ko svet postaja vse bolj znanstveno fantastičen.
Tako sem otopel,
da v hlačnem žepu niti vibracij mobilnega telefona ne čutim več.
Škatla, ki je z enim samim pritiskom na gumb
lahko namenjena tudi zabavi,
mrhovinarsko prenaša pogreb predsednika države.
Gledanost narašča, ko od blizu pokažejo v nesreči zoglenela trupla,
naprave za merjenje pa popolnoma ponorijo,
ko kamera ujame prizadete obraze njegove žene in otrok.
V drugi državi je potres pokopal tri tisoč ljudi.
Po svoji pomembnosti vojne žrtve pristanejo šele na tretjem mestu.
Računalniška spaka se praska po glavi.
Če naju bo vegetarijanstvo rešilo pred ptičjo gripo,
seksualna abstinenca pred AIDS-om
in zapečkarstvo pred SARS-om,
ne bova ušla enoumju.
Po elektronski pošti dobim sporočilo,
upam da ne obolelo za virusom,
da je obljubljena dežela
uvedla embargo na uvoz literature iz t.i.ne-demokratičnih držav.
Naj začnem povečevati mišično maso v fitness centrih?
Naj postanem Super, Action ali Spider man,
si ti pripravljena postati moja Xena,
da bova skupaj rešila svet?
Se to za pesnika spodobi?
Koliko navidezne spodobnosti zahteva nespodoben svet!
Ne vem, ali naj se vdam,
se povzpnem na bližnji hrib
opazovat novo zapadli sneg,
ali naj raje zamenjam kanal,
zato sem danes, draga moja,
tako prekleto depresiven.